V Sloveniji letno nastane okoli 4,5 milijonov ton industrijskih in gradbenih odpadkov. Večina teh materialov se odloži, deloma nelegalno. Stopnja recikliranja je nizka in ne presega 30 %. Nujna je zato sprememba v našem razmišljanju in ravnanju. To od nas zahtevajo tudi nove evropske strategije, v katerih odpadki niso več samo okoljevarstveni problem, pač pa jih je kot potencialen vir surovin prepoznalo gospodarstvo. Vzpostavlja se koncept krožnega gospodarstva, v katerem se snovne zanke zapirajo in zmanjšuje količina odpadkov, ki jih je potrebno odlagati. Največje prednosti takšnega pristopa v energetsko in surovinsko uvozno odvisni Evropi so: bolj učinkovita raba virov, manjše onesnaževanje, večja konkurenčnost gospodarstva in globalna prednost – etična rast z upoštevanjem omejitev našega planeta.

Idealno področje za uporabo recikliranih odpadkov je gradbeništvo. V tej panogi je možno porabiti velike količine materialov, v primerih, ko ti niso okoljsko inertni, je z različnimi vezivi ali postopki nevarne komponente možno trajno imobilizirati. Novi proizvodi so po kakovosti enakovredni ali celo boljši od konvencionalnih. Tudi gradbena zakonodaja takšno uporabo omogoča: materialov namreč ne diskriminira glede na izvor ali poimenovanje, pomembne so le njihove lastnosti, uporabnost in okoljski odtis. V letu 2013 novelirana Uredba o gradbenih proizvodih prinaša dodatno bistveno zahtevo 7, s katero tudi spodbuja učinkovito trajnostno rabo virov. Gradbene proizvodi iz recikliranih odpadkov je možno dati na trg na podlagi harmoniziranih standardov ali Slovenskega tehničnega soglasja (STS).

Reciklirani gradbeni in industrijski odpadki v gradbenih kompozitih lahko nadomeščajo naravni agregat in/ali tradicionalna veziva (cement, apno, bitumen). Odlična alternativa naravnemu agregatu je umetni agregat, ki nastane iz jeklarske žlindre pri proizvodnji ogljičnih jekel. Zaradi visoke žilavosti in mikrohrapave strukture ga prištevamo med najboljše znane agregate. Visok potencial za recikliranje v agregate imajo tudi odpadni livarski in drugi peski iz industrije ter gradbene ruševine. Izjemno aktualno je recikliranje odpadkov, ki so prašnati in imajo vezivne sposobnosti, pucolanske ali hidravlične (npr. pepeli iz sežiga premoga, lesa, komunalnih odpadkov, papirniškega mulja, nekatere jeklarske žlindre, odpadne sadre iz kemične industrije). Ti materiali so odlična zamenjava za del cementa v betonu. Beton je najpomembnejši gradbeni material, vendar pa s trajnostnega vidika velja za kontroverznega, zaradi dejstva, da ob proizvodnji 1 tone cementa nastane 750 kg CO2 (podatek za EU-28). Znižanje vsebnosti cementa na račun veziv iz recikliranih odpadkov lahko zmanjša ogljični odtis betona tudi za 20 %. Razvoj tim. »zelenih betonov« z uporabo recikliranih odpadkov (tudi nevarnih, kot sta galvanski mulj in katranski rezkanec) in njihova etična raba je za industrijo betona zato potreba, izziv in tudi velika priložnost.

Številni drugi odpadki so prav tako potencialen vir surovin. Komunalno blato, ki nastaja kot trden odpadek pri čiščenju voda, je odlična surovina za uporabo v geotehničnih kompozitih. Tudi uporaba različnih tipov reciklirane plastike, ostankov celuloze in odpadnih polimernih vlaken je v gradbeništvu možna in upravičena. Pomemben vir surovin, tako s stališča količine kot tudi kakovosti, so tudi sedimenti, ki se kopičijo v vodnih akumulacijah in pristaniščih. Še zlasti perspektivni so »a la carte« gradbeni kompoziti, sestavljeni iz več različnih recikliranih odpadkov, v katerih po meri ukrojena kombinacija daje največji možni sinergijski učinek. Kot potencialen material za geotehnične aplikacije (predvsem zasipe) se kaže tudi onesnažena zemljina, ki se na mestu samem remediira, spremeni v gradbeni proizvod in vgradi nazaj v tla po standardnih postopkih za zemeljska dela.

ZAG imetnikom odpadkov lahko ponudi celovite raziskave možnosti uporabe njihovih odpadkov v gradbeništvu. Te so vedno zasnovane in vodene tako, da se preveri več rešitev, pri čemer se išče najbolj realistične in uravnotežene, tako z vidika lastnosti in količine odpadkov, kot tudi z vidika lokacije potencialnega končnega uporabnika, trenutnih tržnih potreb po tem proizvodu, okoljskega odtisa, cene recikliranja in zlasti izvedljivosti aplikacije s standardno gradbeniško tehnologijo – torej, da je nove materiale možno izdelati, transportirati in vgraditi z obstoječo gradbeniško mehanizacijo in tehnologijo. Visoka dodana vrednost novega proizvoda ali okoljske tehnologije je dobrodošla, vendar ni absolutna prioriteta. Pomembno je tudi, da je končni proizvod okoljsko neoporečen in da so rešitve robustna – na ta način se obvladujejo variacije v kakovosti recikliranih odpadkov, ki so večje kot pri konvencionalnih materialih. Najbolj uspešno se v prakso praviloma prenašajo raziskave, kjer je že od vsega začetka aktivno vključen tudi končni uporabnik gradbenih proizvodov, torej je krožno zanko potrebno formirati že na samem začetku.